nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Smrtni grešniki so v svoji razviti obliki (kot ošabneži, zavistneži, pohlepneži, pohotneži, požeruhi, srditeži, lenuhi) tragični, samouničevalski človeški značaji, ki zaradi nerazrešene notranje bolečine postanejo neobčutljivi in brezobzirni do sebe in drugih.
Lenoba, jeza, požrešnost... pa vse do napuha so torej predvsem protinaravna človekova stanja, v katera se človek na begu pred sabo samim in svojimi notranjimi bolečinami lahko ujame in začne v svoji notranjosti duhovno umirati, ko je videti fizično še povsem zdrav. Tako umiranje lahko poteka sila različno; od lenobe, ki je predvsem pasivno, samorazžirajoče, zaspano, depresivno, letargično zatiskanje oči pred življenjem, ki najbolj prizadene samega lenuha; pa do napuha, ko človek v obupu nad sabo razvrednoti ves svet okoli sebe in si v najbolj odljudni, brezupni in nesrečni obliki te norosti začne brezvrednost sveta potrjevati v obliki hiperaktivnega in vseuničujočega demonstva, ki v najbolj izrazitih oblikah
povzroči neverjetne količine gorja tudi pri drugih ljudeh, spomnimo se samo Hitlerja ali.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani