nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Moramo biti pazljivi, ko voščimo temu neserijskemu možu: ne mara spakovanj in preobilja besed. Njegov slog je bil zmeraj razumsko jasen, kritiki so temu rekli »literarno nepretenciozen« (kar seveda ni res, saj ni literata, ki bi bil tak), nekako športen, s podtaknjenim humorjem, s primernimi premolki, ki dajejo sogovorcu možnost, da še enkrat premisli morebitno lastno neumnost; v političnem jeziku - pragmatik, urejevalec razmer (mnogoletni gledališki in založniški direktor, predsednik slovenskega, ustanovitelj samozaložniške književne zadruge, urednik Ljubljanskega dnevnika in Naših razgledov), pregledovalec sprotne zgodovine, ki ga vsa leta življenja neusmiljeno vznemirja - še posebej zgodovina diktatur in vladanja; tako je tudi svojčas vsaj s pol noge stopil v politiko, celo mednarodno - ko je ustanavljal in vodil odbor za mir pri (»lokal« si je s sebi lastno podjetnostjo in praktičnostjo uredil kar pri nekih stranskih vratih pisateljske vile). Sicer pa literat, kulturnik
in - seveda - satirik: s satiro si je tam od šestdesetih let naprej krepil že kar slavno ime; angleško miren in vztrajen v nastopu, negovorniško elokventen je znal tudi sam samcat s transparentom nad glavo hoditi po cestah za svojo idejo, na koncu pa napisati obsežen poldokumentarni roman s poskusom neodvisnega, osebnega gledanja na našo nemalo tragično in patetično preteklost pravkaršnjega stoletja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani