nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Novica o smrti Lojzeta me ni presenetila, me je pa vznemirila: čeprav sem ga v življenju velikokrat videl, v določenem smislu sva si bila celo blizu, mi je zdaj stopil pred oči spomina v podobi, kakršnega smo imeli priložnost videti na njegovi težko pričakovani jubilejni razstavi v Moderni galeriji, ki je še zdaj odprta: bil je zelo izčrpan, najbrž še zmerom nevarno bolan, v njegovem utrujenem pogledu na nadvse naklonjeno občinstvo in na svoje slike, grafike in tapiserije je bilo opaziti nekakšno ganljivo nostalgijo slovesa: nisem se mogel znebiti vtisa, da ga vidim zadnjikrat. Zato me novica o njegovi smrti ni presenetila: visoka starost, njegove bolezenske težave zadnjega časa, celo smrt sama, vse se mi je zdelo pričakovano, logično, pa vendar: ne manj kot sam vtis s te retrospektivne razstave me je prav novica o njegovi smrti potrdila v občutku, da je, zdaj, ko ne pripada več svojemu zemeljskemu bivanju, še bolj živ v nas, v naši zavesti, kot da se je nenadoma, s svojim
zadnjim izdihom, prevesil iz časnosti v trajanje, v našo slovensko večnost.
Ne, to ni svetla usoda vsakega umetnika, pogosteje je izjema kot pravilo, toda pri se je to dogodilo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani