nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Istovetenje s Krasom in kontinuirano izrekanje tega specifičnega kulturnogeografskega ambienta z likovnimi sredstvi sta določila njegovo človeško in umetniško bit, njegov mediteranski značaj pa mu je narekoval racionalistično zgradbo podob, v katerih je vsak element uporabljen smiselno, na pravem mestu, ne glede na to, ali je njegova funkcija oblikotvorna ali pripovedna. V tokratni postavitvi je nekoliko več prostora namenjenega Spacalovim slikam iz tridesetih in štiridesetih let, ki jih je mogoče uvrstiti v sklop »magičnega realizma«, kot je kritika poimenovala eno izmed opaznejših usmeritev italijanske umetnosti med obema svetovnima vojnama, ki zbuja veliko zanimanje, odkar je leta 1989 Maurizio Fagiolo'Arco v z veliko zgodovinsko razstavo skušal prevrednotiti njegov pomen v primerjavi z drugimi umetniškimi gibanji, ki so sooblikovala duhovno podobo 20. stoletja. Magični realizem je svojevrsten sredozemski odmev poetike nove stvarnosti, s poudarkom na podajanju eksistenčnih stanj
in občutij skozi upodobitve figur in predmetov v geometrizirajočem likovnem jeziku z osredotočenjem na skladje oblik in barv, v vsebinskem pogledu pa med drugim stremi k zmerni socialni kritičnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani