nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
jo je odigrala imenitno; v začetnem delu upajoče in razposajeno, radoživo, polno energije, ki se sprošča in izživlja na stisnjenem prostoru, v trkih z ostalimi, potem postavljeno pred skrivnost telesa in erotike, ki jo spremljajo silovite in prepričljive, zavrte reakcije nerazumljene mladostnice, in tik pred zaključkom s tesnobnim pričakovanjem konca, ki ga napovedujejo novice od zunaj, spremljane s spomini na odpeljane prijatelje. Vnaprej znani finale, v katerem brez besed in neopazno v njihovo skrivališče vdre gestapo in jih zmoti sredi jagodne požrtije, je imeniten; v njem je režiser zgostil in natančno, z minimalnimi sredstvi izpostavil srhljivost nespravljivega soočenja dveh svetov; posledice pojasni očetova pripoved o njihovi usodi po koncu dnevnika, spremljana z odhodi v močno luč v ozadju.
je bil kot oče dobrodušen, razumevajoč in blag starec, njena bolj stroga in introvertirana sestra, trpeča, umirjena, skoraj odsotna mati;, simpatija, predvsem v začetku
prepričljivo neroden in zaletav fante; odličen je bil kot njegov oče, ki ga situacija zvija in je na robu, prežeč na vsako kruhoborsko priložnost, sumničav in preganjavičen.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani