nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
V vsaki od teh uprizoritev je trenutek ali prizor, ko življenje gledališču (ali obratno) obrne hrbet, ko se samodejni tok enega ali drugega ustavi in nekdo ali nekaj za vselej zapusti prizorišče. Ta nekdo ali nekaj je iluzija, vendar mišljena paradoksno: v temeljnem razmerju do resnice je ravno iluzija njena nosilka, ko zapusti prizorišče, pa pred nami na odru ne ostane nič drugega kakor »čista« resnica: torej bitje v odhajanju, goli nič, praznina. Pri tem so usodne zamenjave vlog in dejstev s fikcijo oziroma prizori gledališča v gledališču samo sredstva, s pomočjo katerih pred nami izčiščena zažari resnica.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani