nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Takrat se roža pozabe spominja klavirja, ki ga igrajo nevidni lunini prsti ... Čas je v zbirki, ki jo je pesnica pripravljala dolgo in ki je doslej njena edina, zelo obširen: teče od mladosti do njenega konca, od pohotne device do gube sredi čela, od ljubeče zarotitve Nikoli ne bova umrla do občutka izpraznjenosti in nemočne odvečnosti. Tako se, paradoksalno, časovno zajetje zmanjša, čas je kratek.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani