nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Opazna je tudi avtorjeva sočna slogovna izvirnost in dodelanost, ki se med drugim kaže v številnih in ljubkih in nenavadnih pomanjševalnicah, po svoje neuravnotežena z vsebino, jo namreč kar premočno prekriva, premočno udarja ven, kot da je jezik daleč v prvem planu. Avtorjevemu slogu gotovo ni v prid občasna preobloženost, gostobesednost (predvsem na gosto posejani pridevniki in tudi drugi zaviralci gladkega pripovednega toka), kar ovira razvidnost in gladkost pripovedi.
In o čem sploh govorijo te zgodbe, ki jih razganja od verizma, celo občasno od naturalistične odurnosti: govorijo predvsem o mračnih plateh življenja, o negativcih, zoprnikih, čudakih, odmaknjencih, izgubljencih, o brezupu, o čudaškosti nasploh, nejasnih razmerjih med ljudmi, v bralcu vzbujajo bolj nelagodje kot kakšna prijetnejša čustva, tu so turobnost, smrti na pretek, ločitev, umor, avtor zgodbe zavija tudi v grotesko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani