nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Nadškofove izjave, posebej zadnji dve, definicija o »šoli, ki ni naša«, in druga iz njegovega mariborskega predavanja, ki je zbudila manj pozornosti, a je prav tako zanimiva, namreč, da »je Cerkev tista, ki v ta (slovenski, op. avt.) prostor vnaša vrednote«, podprta z vprašanjem: »Si predstavljate, če bi leta 1952, ko so ukinili verouk v šolah, Cerkev nehala poučevati, če bi Cerkev takrat nehala oznanjati božjo besedo in božje zapovedi, kaj bi danes ta narod bil?«, zelo jasno kažeta na metodo, kako uresničiti omenjeno ambicijo: oprijeti se je spet treba dobro znanega »ločevanja duhov« oziroma idejne diferenciacije in z njim uresničiti integristični koncept družbe pod vrhovnim nadzorstvom katoliške Cerkve. V današnji Evropi, v času poglobljenih razprav in truda za strpnost in sožitje med različnimi kulturami in verami, ni mogoče najti tako visokega cerkvenega dostojanstvenika na tako pomembnem položaju, ki bi že leta dolgo v izjave o ljudeh in zadevah svojega naroda vpletal takšne
besede, kot so »nemški ovčar« in »dresura«, ki bi s tako lahkoto postavljal enačaj med splavom in nizko rodnostjo, ki bi znal tako zviška odrediti, kateri njegovi sonarodnjaki so pravi in kateri ne, in ki bi v zvezi z ustavo svoje domovine, katere ugledni predstavnik je, uporabljal oznako »sramoten«. Ni ga mogoče najti, ki bi v tujem tisku jadikoval in pral domače perilo, in ni ga, ki bi tako jasno povedal, da smo »mi« edini pravi in da se bomo z »našo« dragoceno ideološko prtljago tudi uveljavili in končno postavili stvari na svoja mesta, se pravi, jih »ponašili«.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani