nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Če se zdaj vrnemo k političnima akcijama, omenjenima v uvodu, in ju poskušamo pogledati »iz Evrope«, se ni mogoče znebiti vtisa, da gre v obeh primerih za ravnanje, ki močno spominja na udarniške politične podvige iz dobe najhujšega sovraštva med katoliško in liberalno polovico.
Vznemirljivih izjav slovenskega metropolita smo že vajeni; pričajo, kako Cerkev krepi svoj položaj, se vse tesneje povezuje s politiko in vse bolj odkrito kaže ambicije po rekatolizaciji slovenskega prostora za vsako ceno. Nadškofove izjave, posebej zadnji dve, definicija o »šoli, ki ni naša«, in druga iz njegovega mariborskega predavanja, ki je zbudila manj pozornosti, a je prav tako zanimiva, namreč, da »je Cerkev tista, ki v ta (slovenski, op. avt.) prostor vnaša vrednote«, podprta z vprašanjem: »Si predstavljate, če bi leta 1952, ko so ukinili verouk v šolah, Cerkev nehala poučevati, če bi Cerkev takrat nehala oznanjati božjo besedo in božje zapovedi, kaj bi danes ta narod bil?«, zelo
jasno kažeta na metodo, kako uresničiti omenjeno ambicijo: oprijeti se je spet treba dobro znanega »ločevanja duhov« oziroma idejne diferenciacije in z njim uresničiti integristični koncept družbe pod vrhovnim nadzorstvom katoliške Cerkve.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani