nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Slovenski organizatorji so zadnja leta pripravili kar nekaj odmevnih razstav, tako štiri slovenske bienale ilustracije kot gostujoče tuje, zlasti v povezavi z vsakoletnimi bolonjskimi, a to je premalo; manjkajo umetnostnozgodovinska dokumentacija, raziskava in ovrednotenje opusov posameznih osebnosti, njihovih življenjskih del in zgodovinske sinteze, ki naj bi se odrazila vsaj v eni kompleksni monografiji, reprezentativni razstavi in umetniški zbirki.
Bolonjska razstava ali bratislavski BIB nista le spodbuda, ampak še bolj kritična primerjalna analiza, kje slovenski ilustratorji v tem trenutku so. Zdi se, da so bili pred desetletjem ali dvema, takrat v sklopu jugoslovanskega paviljona v, na elitnem mestu, potem pa je ilustracija zašla v krizo; morda je niso povzročile toliko založniške razmere kot zamenjava generacij, zapostavljenost, da ne rečemo necenjenost ilustratorjev, ko so še na začetku ilustratorske poti in brez opusa, nejasen status, ko gre za temeljna
eksistenčna vprašanja, manjšanje del (slovenske ilustracije so tako sramežljivo majhnega formata, da bi jih v skoraj ne opazili več).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani