nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Motiv kozolca je postal v njenih slikarskih očeh iz spomina na otroštvo zajeto univerzalno znamenje krajev in časov, ki so ostajali zaradi krutih sprememb pa tudi neusmiljene minljivosti vse bolj brez lepote. Zato ga je v svoji umetnosti nazadnje dvignila s tal s pisano krpo zemlje vred in ga rešila v ustvarjalni domišljiji v nebo in kozmos, kjer se izgubljeno vrtinči, ne da bi izgubil upanje, četudi postaja vesolje vse bolj gluho. Skupaj z oazo zemeljskega ogrinjala, plahutaje vzplapolanega v spominu na secesijo, je izsanjala slovenski paradiž, ki bi ga človeška razočaranja in spoznanja ter krivice, ki družini in niso prizanesle, lahko le oskrunili; zato je slikarka prispodobe znanilcev nesreč in smrti raje zajela v podobah turobno temnih ali ognjenih ter strašil, čeravno so se ji tudi kozolci včasih spremenili v razpela ali škopnike na nebu in zemlji; prava stalnica njenega vedrega zaupanja pa ostaja vsaj na nebu v glavnem neoskrunjeni sanjski ideal, ki lebdi, povezan s
predstavo o lepoti življenja in slovenske zemlje, nad planeti z mrtvimi kraterji, ki so jih razjedle bombe ali zle misli, ali se vrti kot teatrska plesalka ob scenski glasbi - ker je bila jubilantka tudi igralka in plesalka -, sijoč v barvah, ki jih je slikarka negovala s pedantno ljubečo roko kot gaj, brez prisiljenih pretenzij, a z neomajno zvestobo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani