nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Ta znamenita harfa v vetru je kot lepotni znanik slovenske zemlje tudi oblikovno postala osrednje izhodišče za njeno ustvarjalnost: z razčlenitvijo njegove geometrijske mreže, napolnjene z veselo sijočo barvo, je samoumevno preusmerjala svoj pogled od realizma proti k bistvu stremeči izrazni stilizaciji ter ga pretopila v barvito magični izraz lastnega doživljanja, zazrtega skozi kozolčasti skelet v poetične podobe pravljično strašljivih zelenih vešč in večernih stražarjev.
Motiv kozolca je postal v njenih slikarskih očeh iz spomina na otroštvo zajeto univerzalno znamenje krajev in časov, ki so ostajali zaradi krutih sprememb pa tudi neusmiljene minljivosti vse bolj brez lepote. Zato ga je v svoji umetnosti nazadnje dvignila s tal s pisano krpo zemlje vred in ga rešila v ustvarjalni domišljiji v nebo in kozmos, kjer se izgubljeno vrtinči, ne da bi izgubil upanje, četudi postaja vesolje vse bolj gluho.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani