nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Pri tem je kot polna in sočna, že skoraj na robu karikature, vendar karseda živa, presunljivo poistovetena z tako v poetično vznesenih kot tudi nevrotično prizemljenih pasažah, kot nazorna v svoji nedoločnosti, mrakobi in hkratni erotični prebujenosti, pa kot dirigentka aktivistično zagnana, a po bistvu nemočna. Golo in temeljno dogajanje se šele na koncu zgosti v močan simbolični komentar, v nadrealen epilog z aluzionističnim požarom (deus-ex-machina) iz podpodja in stilnim premikom v estetiziran prostor, v katerem naj bi domovala glasba in ga je očitno mogoče doseči samo s teatraličnim preskokom, prežarčenjem. V distancirani teatralizaciji zaključka prvega dela pa se morda v resnici skriva strah, beg in umik pred razločno izrečeno besedo oziroma stisko, ki smo jo do tega trenutka razbirali v ženski igri, kljub fascinantnim kostumom-objektom Hranitelja pa je slejkoprej nepotreben.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani