nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Preprosto tradicionalno zgodbo o neharmonični oziroma že v izhodišču vprašljivi poročni zvezi med bogatim starcem Cristobalom ter revno in čutno prebujeno mlado lepotico Doño je postavil avtor s prologom in epilogom v problemsko širši okvir razmerja med pesnikom in gledališkim ravnateljem, v katerem postavlja nasproti pesniško svobodo in oblastniško direktorjevo prilagodljivost. Zadnjo besedo v predstavi ima Ravnatelj, ki na koncu brezčutno pospravi mrtve lutke, še malo prej živahne protagonistke dogajanja, v komedijantski kovček.
Uprizoritev sta zasnovala ustanovitelja skupine (tudi njen režiser) in (tudi oblikovalec lutk in scene), ki sta tokrat izbrala večje lesene ročne lutke, že standardno in prepoznavno groteskno stiliziranost njihovih oblik in prevladujočo črno-belo govorico barv (z izjemo »mladoporočencev« v čutno rdeči barvi), dogajanje pa postavila na prazno prizorišče za črn lutkarski.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani