nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Bolj kot Weiblova vehementna priložnostna izjava in njena glorifikacija v irwinovski instalaciji pa je v kontekstu teorije in prakse NSK zaskrbljujoče dejstvo, da je kot integralni del razstave Irwinov (in torej kot umetniški (Irwin?) izdelek?) v eni od razstavnih Moderne galerije prikazan tendenciozni samopropagandistični video film, spet z naslovom Retroavantgarda, ki, z montažo nasilnoteoretskega in kvaziteoretskega teksta, krčevito poskuša utemeljiti in prodati »novo« interpretacijo termina retroavantgarda za suho zlato. Takšno banaliziranje nekega estetsko sicer duhovitega in bogatega umetnostnega fenomena ne more afirmirati njegove (ponovne) vzpostavitve, temveč prej njegovo ukinitev, ne more teoretsko predstavljati njegovega novega začetka, temveč kvečjemu njegov konec.
Verjetno bodo nepoznavalci tej interpretaciji skozi njeno vztrajno ponavljanje bili pripravljeni tudi verjeti, sam pa kljub temu, kot eden od sopotnikov in sotvorcev prvobitne slovenske
retroavantgarde oz. - po mojem mnenju natančneje - retrogarde, poudarjam, da je specifika tega pojava, njegovih tipskih, slogovnih, filozofskih in ostalih vsebinskih značilnosti, najprej in predvsem neločljivo vezana ter definirana v (poetični) teoriji in praksi skupin, ki so se v začetku 80. let v Ljubljani združile v gibanju NSK z namenom, da bi s skupnimi močmi in v medsebojni interakciji ustvarile celostno socialno, ideološko in kulturnopolitično umetnino, ki naj skozi precizno kontekstualnost preseže ozkost posameznih žanrov, posameznih medijev in posameznih definicij.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani