nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Nekaj ontoloških trenutkov predstava vendarle premore: denimo - morda najmočnejši - prizor z moškim v videoposnetku, kader s telesom brez identitete, zgolj poželjivim spolom, poosebljenjem moške želje, ki obsede ženske, pa dolg poljub med in, v katerem se kaže več kot samo erotična naklonjenost obeh sester, pa uvodni monolog, pa nemočno, a kljubovalno telo pod krvavim »tušem« ipd. Morda lahko v vsakem liku najdemo trenutek skladnosti/temeljne razpočenosti, vendar like skozi predstavo v psihološkem smislu težko povsem natančno karakteriziramo, vtis celote pa je neurejen - pred nami je zgolj grmada gledališkega in energetskega materiala, ki bi se ga bilo šele treba lotiti.
Sicer prinaša Pograjčeva pred gledalca nekakšen panonski občutek, niha med na trenutke freyevskimi kriki in šepetanji, koleba med koncentracijo na posneto oz. živo gledališko dogajanje, pri čemer je ženska (pa tudi živalska) kri v predstavi vseskozi vroča, kdaj pa kdaj tudi zavre, vendar brez
pravega dramaturškega razloga.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani