nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Trenutek, ko je papež, najbrž zato, ker je, ki je prišel z drugega in drugačnega sveta in ga ni dušila peza vsega, kar se je dve tisočletji nabiralo v zgodovinskem spominu za zidovi onstran Tibere, kot je to težilo italijanske papeže, zbral zgodovinski pogum, rekel kesam se in vzkliknil, nikoli več. Na to dejanje se je pripravljal dve desetletji in čeprav bodo njegove priprošnje za očiščenje spomina, priznanje krivde in klic k spravi vseh ljudi po svetu bržčas izzvali več kritik kot priznanj (papež ni nikogar obtožil ali obsodil, tudi opravičeval se v resnici ni nikomur, že zdaj očitajo kritiki), je najbrž vendarle treba priznati, da je šlo v okvirih najstarejše institucije, kar jih pozna zahodna civilizacija, za pogumno dejanje.
Greh se pove, ime grešnika pa ne, je krščansko reklo, s katerim se tudi pravniki ne strinjajo; od nekoga (ali nečesa, saj je Cerkev institucija in ne en sam človek), ki preživi dve tisočletji, previhari vse viharje, najhujše za lastnimi zidovi, ki
v dvajsetih stoletjih najbrž stori marsikaj dobrega in najbrž zagreši veliko zlega, pač ni mogoče pričakovati, da bo pokleknil, se spokoril in se zaprl za imaginarne samostanske zidove, od koder ga ne bo več na spregled.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani