nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
V prehodu v dramatični razplet pa je drugačen: notranje razrvan, sicer telesno nikdar uklonjen ali zlomljen, a vendarle mehak, vzbujajoč občutek, da je zgolj igrača v rokah usode, ki jo je hotel premagati z zatekanjem v neskončno spominjanje. Če je v prvem delu z uglajenostjo nekako brezčasen, pa je v razpletu junak, skladen z leti, o katerih pripoveduje, z udrtim obrazom in mračnim leskom v zrklih, telo, ki je pred nami wildovsko pomlajeno in nesmrtno samo do trenutka, ko svoje življenje še projicira v že davno izginulo očetovo podobo - ko pa se zave lastne smrti, se v trenutku postarano in s sencami konca na obrazu zadrgne vase. Konec Grubarjevega nastopa je sicer »optimističen«, vendar se s koncem ene začenja že druga drama, ki pa jo bodo morali avtor, igralec in gledalec nadaljevati na lastnem intimnem odru.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani