nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Junak, ki si je vse življenje prizadeval, da bi do popolnosti ponovil očetovo pot in usodo, se šele v trenutku morastih sanj, ki jih sanja v noči, ko bi po analogiji na očeta »moral« umreti, v resnici individualizira, pri oseminšestdesetih se od očeta odtrga in zaživi lastno in neponovljivo življenje. Sicer pravega nadaljevanja te noči v predstavi ne doživimo: pripoved se namreč pretrga v tej Valpurgini noči, ko pripovedovalec prestopi iz morastih v evforične sanje, v katerih sreča skrivnostno štoparko, v sanje o letenju, ki pravzaprav pomenijo doživetje (prijetne) smrti. Šele zavest o lastni smrti je tista, ki avtorja, pripovedovalca oziroma dramskega junaka Hoje za očetom stakne s samim seboj in ki sprva linearno prozno pripoved dramatično sklene.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani