nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
V deželici na sončni strani Alp bomo o čem podobnem vsaj še nekaj desetletij le sladko sanjali, saj država, ki se tako rada baha s svojo kulturnostjo, likovne oziroma vizualne prakse obravnava zgolj kot nujno zlo, ki ga sicer ni mogoče popolnoma ignorirati, kaj več kot nekaj drobiža za bedno životarjenje pa mu tudi ne gre nameniti. Ne eldeesovska kleptokracija ne pomladniški »preštevalci kosti« namreč nimajo nikakršne vizije o kulturni politiki, ki bi bila vsaj malce usklajena z aktualnimi evropskimi stremljenji, na pragu XXI. stoletja se še vedno oklepajo romantično-idealističnih konceptov izpred dvestotih let, pri tem pa se ne zavedajo, da jim tolikanj opevano »nacionalno identiteto«, reducirano zgolj na jezik in literaturo, neizprosno jemlje hudič.
Kako pomembna je vizualna kultura v najširšem pomenu besede, pa so se pred dobrimi petnajstimi leti gotovo zavedali tisti zagnanci, ki jim je z velikimi napori nazadnje vendarle uspelo
ustanoviti oddelek za oblikovanje v okviru ljubljanske ALU.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani