nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Najbolj žalostno je, da ni odločitev v kulturno-političnih, muzejskih in galerijskih krogih, zato se dogaja pač to, kar se; da kultura vzame vse, kar ji milostno dajo, pa naj bo to komaj do polovice obnovljeni Fužinski grad, nedokončani Cekinov grad, katastrofalni torzo Narodne galerije še vedno s telovadnico v trebuhu, sprega Prirodoslovnega in Narodnega muzeja v 150 let stari zgradbi (ki pa je še vedno najboljša), Moderna galerija, ki ne ve, kaj bi sama s sabo, Etnografski muzej, ki je vzel vojašnico, ker ni nič »boljšega«, Arhiv RS, ki bo dobil slovito vojašnico na Roški ulici ... Vtis je, da ne bi imeli ničesar, ko ne bi bilo plemičev, meščanov,, in JLA.
Ker ni platforme, ni možno pričakovati nadgradnje; spomnimo se propadlega prizadevanja za vnovično postavitev Jakopičevega paviljona v Tivoliju. Ljubljana je muzejsko jalova, zato pa se prizadevanja za ohranitev slovenske kulturne dediščine selijo v druga središča in celo tja, kjer so finančne možnosti res skromne, a
je volja večja in napori opaznejši.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani