nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Še pred drugo vojno naj bi bila tudi navada, da je vsakdo, ki je šel mimo, odlomil vejico in jo položil nekdanjim nesrečnikom na zgodnji grob; ko se je vejic nabralo dober kup, so z njimi naredili ogenj - najbrž tudi v spomin. Da so se ljudem kljub vojaški nadležnosti smilili, priča ljubkovalno poimenovanje: mehkoba in živa priča, da znamo biti tudi precej drugačni, kot si delamo nekoliko napihnjeno sliko o sebi danes.
Ti Stražni hribi postajajo zadnja leta zmeraj bolj priljubljeno sprehajališče; pred časom je ob eni od poti brezimna filozofska duša postavila celo dovolj zajeten diogenski sod, pa je potem zginil - prav mogoče je, da je šel na živce inšpektorjem, lahko tudi, da ga je kdo »odtujil«, se pravi ukradel; pogreša ga pa pravzaprav nihče - bil je edina in še to začasna zgradba od ali od Črnuške gmajne do rašiške ceste.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani