nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Vse svoje skulpture, ki jih določata klasičen volumen in taktilnost površine, ljubeče oblikuje z dotiki svojih rok, ne glede na to, ali gnete glino ali navija metre in metre s smolo prepojene krvi v monumentalne oblike nekih minulih življenj. V teh okruških človeških usod, ki spominjajo na arheološke najdbe v grobiščih, umetnik tankočutno ohranja zavest o tem, da obstaja smisel tudi onkraj naše fizične minljivosti, zato podobno, kot so to počeli predniki iz pradavnine ali egipčanska civilizacija, s posebno ljubeznijo in vero preparira sedanjost za večnost. Njegove kiparske forme zato spominjajo na relikvije, v njih avtor z nenavadno humano zavzetostjo spravlja čas in prostor, ki jima pripada, ter tako v podobo sodobne umetnosti, velikokrat zaznamovane z odtujenostjo in izgubljenostjo današnjega človeka, vnaša ne le sočutje, marveč tudi neko prvinsko, univerzalno duhovnost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani