nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Zlasti prvo sicer ni v korist (literarnemu) zgodovinarstvu; prav nekaj zadnjih »bilančnih« anket o slovenski književnosti pa me znova prepričuje, da takšno početje pravzaprav ni historiografska reč, temveč prej možnost posrednega izražanja aktualnega literarnega, tudi tržnega elitizma in generacijskega egocentrizma (tisto o različnosti okusov puščam ob strani kot aksiomatično oziroma neizogibno).
Generacijski egocentrizem je seveda lahko posledica perspektive, po kateri so bližnje stvari večje in oddaljenejše manjše; kako si sicer pojasniti, da v eni od teh anket med desetimi najboljšimi slovenskimi romani iz tega stoletja prevladujejo po izbiri deseterice večjih ali manjših poznavalcev besedila živečih piscev, en avtor celo z dvema, da pa med njimi ni ne Prežiha, ne (ki je vendar tri svoje najboljše pripovedi napisal v tem stoletju), ne Kranjčevih Stricev in podobno.
Lahko ga je razumeti tudi po logiki skupinskih interesov ali česa podobnega; mogoče se motim,
toda po spominu se mi zdi, da na TV ob novoletnem naštevanju slovenskih literarnih »stebrov« 20. stoletja med liriki ni bilo slišati niti za ali med pripovedniki za (Prežiha ne kaže v zvezi s temi izrekanji niti omeniti), vsaj polovica ponujenih imen pa je bila - recimo - iz zadnje četrtine stoletja ali pa iz enega od obstoječih literarnih krogov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani