nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Pri tem vseskozi ohranja izvorni melanholični ton, ki je v Viharju, drugače kot pri njegovih zadnjih dveh slovenskih režijah, izveden v glavnem brez artificialnih dekorativnih epizod in melodramskih nadomestkov, ekonomično in skopo, v hitrih, sunkovitih režijskih podkrepitvah, ki poudarjajo bežnost vsega oziroma tisto potapljanje dejanj v spomin, ki je nujno za rojstvo melanholije. Miza, ki pade na oder, golobica, ki skorajda neopazno poleti v nebo, hipni ognji ipd. - vse to ustvarja v predstavi nežno tkivo in jo približuje abstraktnejšim rešitvam, likovno kompozicijo dopolnjuje z muzikalno, namesto zračnih prostorov je zdaj tu razsežna površina oziroma ploskev (scenograf je bil Zwimpfer), ki na svojem turnerjevskem nebu izrisuje blede podobe odmaknjenega bivanja, nekdanja Kiceva komična melodrama pa začenja dobivati obrise resnične drame. V predstavi se skriva strehlerjevski duh gledališča kot iluzije, pa tudi spomin na Brookovo uprizoritev Viharja v Bouffes du Nord, s
peskom po tleh, ki kot edini neobvladljivi element v predstavi maže igralske kostume in pušča na njih sledi prostora, segajočega daleč v čas.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani