nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Kar zadeva svetega očeta, moramo njegovo ambicijo, da še pred smrtjo odpre vrata Kitajske, ki jo je treba spričo zanemarljivega števila njenih katoličanov šteti za enega največjih porazov v zgodovini katoliških misijonov, vendarle razumeti, in to celo kljub ironiji usode, ki se kaže v pripravljenosti Vatikana, da zaradi navezave diplomatskih odnosov z ateističnim Pekingom zapre ali vsaj zniža raven svojega nunciata na Tajvanu, katerega dobri trije milijoni katoličanov priznavajo papeža. Privlačnost države z več kot 1,3 milijarde prebivalcev, ki pod bremenom gospodarske reforme in pretvarjanja skoraj vseh vrednot v denarne zneske čedalje bolj čutijo potrebo po duhovni razsežnosti svoje eksistence, je vsekakor velikanska.
Toda ko se človek znajde v pogovoru s katerim izmed kitajskih »domoljubnih« škofov in ko mu ta začne čisto resno razlagati, da med komunizmom in krščanstvom ni nikakršnega nasprotja, ker se je ravno Kristus zavzemal za idejo
komune in enakopravnosti vseh ljudi na zemlji, se mora vprašati, ali se Vatikan in Peking sploh razumeta in ali sta v dosedanjih tajnih pogajanjih uporabljala jezik, ki lahko pripelje do kakršnega koli uspeha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani