nova beseda
iz Slovenije
DELO, leto 2000, poved v sobesedilu:
Po desetletjih trdno varovane skrivnosti je upravni odbor Prešernovega sklada, ki bivakira na ministrstvu za kulturo, predlani le ugotovil, da javni molk o imenih najvišjih kulturnih izbrancev v državi nima nobenega smisla več: kogar je zadeva v resnici zanimala, je za nagrajence tako in tako lahko izvedel od znanca, ki ima znanca v upravnem odboru ali v kateri od strokovnih komisij, ali pa, kar je enako gotovo, prijatelje med nagrajenci; kdor pa se je hotel pustiti presenetiti na sam 8. februar, je tudi lahko užival v sladki nevednosti do zadnjega.
Seveda se je ta globalni proces predčasnega razodetja prekril tudi z dejstvom, da Prešernove nagrade pravzaprav zanimajo zmeraj manjši krog ljudi. Če so bile to nekoč, se pravi v dolgih letih po ustanovitvi, nagrade, ki so jasno sporočale, kdo je kdo v živem panteonu republiške umetnosti, zatem pa, ne tako davno nazaj, kdo je tisti, ki je najprimernejši, da - seveda ob svojem lastnem umetniškem
spričevalu - odjemlje grehe režima, potem so Prešernove nagrade danes, v poosamosvojitveni državi, nekaj takega kot patiniran nacionalni kulturni marketing, pri katerem je treba paziti samo na to, da ne pride do zamenjave med izvrstno delikateso in suho robo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani