nova beseda
iz Slovenije
René Descartes: Kompendij o glasbi, poved v sobesedilu:
Ob branju Descartesovih pravil komponiranja, opisu posamičnih kompozicijskih postopkov in vloge glasov v štiriglasnem stavku se nujno poraja vprašanje, katero zgodovinsko resnično, njemu poznano glasbo je imel Descartes ob snovanju Kompendija v svoji zavesti, oz. kakšno je razmerje med njegovimi opisi in glasbenozgodovinsko resničnostjo njegovega in njemu predhodnega časa. Čeprav je Descartes v svojem razpravljanju kljub podrobnostim, ki jih navaja, še vedno razmeroma splošen, je gotovo, da opisuje večglasni kontrapunktski stavek in da so njegova pravila komponiranja pravila kontrapunktske teorije, kot jo v taki ali drugačni obliki lahko vidimo v traktatih od poznega 15. stol., npr. od razprave De contrapuncti J. Tinctorisa dalje. Vendar pa štiriglasni stavek, ki ga z ločevanjem funkcij posamičnih glasov Descartes opisuje, ni najznačilnejši glasbeni stavek na začetku 17. stol. polpreteklega obdobja, se pravi sredine in druge pol. 16. stol., pozne renesanse, katere zvočni
ideal, viden v mnogih kompozicijah časa, je bil izenačenost posamičnih glasov v homogeno celoto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani