nova beseda
iz Slovenije
René Descartes: Kompendij o glasbi, poved v sobesedilu:
Uvodoma Descartes pove, da se tudi potek celotne kompozicije dojema prek razmerij 2:1 in 3:1: Posamične bodisi dvodelne ali tridelne časovne enote, ki bi jih zgodovinsko mogli razumeti kot menzurne enote ali celo takte, se nakazujejo z udarjanjem ali pa s taktiranjem; zanj uporabi Descartes italijanski termin "battuta", ki je pomenil realno izvajalsko prakso taktiranja, kot jo opisuje tudi Gioseffo Zarlino, uporabljajoč zanjo isti izraz. Taktiranje ali udarjanje ima po Descartesu ta namen, da pomaga pri dojemanju celote, in sicer tako, da se predstava celotne kompozicije gradi z dojemanjem ob spremljanju njenega poteka nastajajočih časovnih razmerij: Dve časovni enoti - menzurni enoti ali takta - združimo v smislu razmerja 2:1 v višjo časovno enoto, člen; tej pridodamo v smislu razmerja 3:1 tretjo časovno enoto; s četrto enoto dojamemo vse štiri ponovno kot razmerje 2:1, le da na višji ravni, kot razmerje 4:2; to se nadaljuje, dokler ne zaznamo
celotne kompozicije kot eno samo delo, ki sestoji iz mnogih večjih in manjših sestavin, katerih medsebojna razmerja so dojemljiva kot razmerja 2:1 in 3:1.
Ob tem opisu oz. razlagi se je treba vprašati, katero glasbo, če sploh katero, bi mogel imeti Descartes v mislih, oz. v katerem smislu je mogoče razumeti njegov opis.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani