nova beseda
iz Slovenije
René Descartes: Kompendij o glasbi, poved v sobesedilu:
A če domnevnega opisa ne beremo z mislijo na dejansko glasbo Descartesovega časa, lahko vidimo v njem Descartesov poskus teorije glasbenega dojemanja.
Uvodoma Descartes pove, da se tudi potek celotne kompozicije dojema prek razmerij 2:1 in 3:1: Posamične bodisi dvodelne ali tridelne časovne enote, ki bi jih zgodovinsko mogli razumeti kot menzurne enote ali celo takte, se nakazujejo z udarjanjem ali pa s taktiranjem; zanj uporabi Descartes italijanski termin "battuta", ki je pomenil realno izvajalsko prakso taktiranja, kot jo opisuje tudi Gioseffo Zarlino, uporabljajoč zanjo isti izraz. Taktiranje ali udarjanje ima po Descartesu ta namen, da pomaga pri dojemanju celote, in sicer tako, da se predstava celotne kompozicije gradi z dojemanjem ob spremljanju njenega poteka nastajajočih časovnih razmerij: Dve časovni enoti - menzurni enoti ali takta - združimo v smislu razmerja 2:1 v višjo časovno enoto, člen; tej pridodamo v smislu razmerja 3:1
tretjo časovno enoto; s četrto enoto dojamemo vse štiri ponovno kot razmerje 2:1, le da na višji ravni, kot razmerje 4:2; to se nadaljuje, dokler ne zaznamo celotne kompozicije kot eno samo delo, ki sestoji iz mnogih večjih in manjših sestavin, katerih medsebojna razmerja so dojemljiva kot razmerja 2:1 in 3:1.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani