nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Težnje modernega plesa, ki je sprva zavračal akademskost, so bile primitivistične in modernistične hkrati. Resnobnost, disonantnost in prepričljiva horizontalnost telesa so bila sredstva, ki naj bi opisala vreščavost modernega življenja; koreografi so se na eni strani ozirali v prihodnost, medtem ko so na drugi vključevali v svoje delo obredne plese nezahodnih kultur. (1) Čeprav so se zgodnji postmoderni koreografi zavedali svoje opozicijske vloge v razmerju do modernega plesa, so obenem premogli močno zavedanje o zgodovinski krizi, ki je vladala v plesu in drugih umetnostih, ter vedeli, da so obenem nosilci in kritiki dveh ločenih plesnih tradicij. Prva tradicija je bil moderni ples kot značilni fenomen dvajsetega stoletja; druga je bil baletni, akademski danse de l'école, s svojim strogim kanonom lepote, miline, harmonije ter enako silovite sijajne vertikalnosti telesa, katere korenine so segale vse do renesančnih evropskih dvorov.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani