nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Koreografijo so podpirale ekspresivne gledališke prvine, kot so glasba, rekviziti, posebna osvetljava in kostumi. Težnje modernega plesa, ki je sprva zavračal akademskost, so bile primitivistične in modernistične hkrati. Resnobnost, disonantnost in prepričljiva horizontalnost telesa so bila sredstva, ki naj bi opisala vreščavost modernega življenja; koreografi so se na eni strani ozirali v prihodnost, medtem ko so na drugi vključevali v svoje delo obredne plese nezahodnih kultur. (1) Čeprav so se zgodnji postmoderni koreografi zavedali svoje opozicijske vloge v razmerju do modernega plesa, so obenem premogli močno zavedanje o zgodovinski krizi, ki je vladala v plesu in drugih umetnostih, ter vedeli, da so obenem nosilci in kritiki dveh ločenih plesnih tradicij.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani