nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Besedilo predstavlja Prospera kot kompleksno, prenapeto, celo protislovno osebnost, čeprav ga kritika ni vselej videla kot takšnega. Stališče osemnajstega stoletja je povzel Rowe, ki se mu je igra zdela "v svoji zvrsti tako popolna kot skoraj vse, kar poznamo Shakespearovega, Prosperova magija pa je imela "v sebi nekaj zelo vzvišenega in poetičnega". Gildon je leta 1710 videl Prospera kot skorajda pretirano mirnega in brezbrižnega. Dopuščal je možnost, da se Prosperova pripoved o njegovi preteklosti, ki jo pripoveduje, "utegne zdeti malce preveč spokojna".
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani