nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Provokativni kinetični in psihološki naboj tega dela ne izhaja toliko iz brutalnosti odrskega dogajanja ali dozdevne iracionalnosti norosti kot iz izrazite krhkosti enega samega slepega plesalca ter njegovega človeškega hlepenja po dotiku, toplini, pomiritvi in ljubezni, torej prav iz zgodbe, ki je ženski ne dovolijo povedati. Še več, dozdeva se mi, da intenzivnost tega spoznanja ustvarijo - in zapletejo - prav poetične, nadrealistične in mistične podobe filmskih sekvenc, ki jih je Vandekeybus posnel v Gharbijevi maroški vasi, na robu oceana in v gorah. Velika filmska projekcija, ki prekriva celoten volneni zaslon v ozadju odra, nenehno prikazuje buñuelovske hipne podobe živalskih oči; ocean je posnet kot lomljena podoba v zenici konjskega očesa; moški, oviti v ovčje kože, prepevajo pesem, ki se staplja s topotanjem konjskih kopit.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani