nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Mnogi plesni filmi in videoplesna dela, ki sem jih videl v okviru Moving Pictures in IMZ, so očitno poudarjali eksperimentalni odnos do kombinacije teh dveh medijev, ko gre za rabo digitalnih tehnik montaže, učinke in produkcijske vrednote nasploh kot tudi za kompozicijo abstraktne, bodisi linearne bodisi nelinearne, pripovedne vsebine plesa. Videoplesna dela Terese de Keersmaeker, Alison, Lise Cochrane, Edouarda Locka, Lloyda Newsona in-Clauda Gallotte so izraziti zgledi tovrstnega kompozicijskega poigravanja s filmsko koreografijo in zvokom. Vandekeybus je pri videoplesnih produkcijah Roseland (1991) in La Mentira (1992) sodeloval z Verdinom; prvo delo je video, ki tri plesna dela, ki jih je Vandekeybus ustvaril od leta 1987 naprej (What the Body Does Not Remember, Les porteuses de mauvaises nouvelles, The Weight of a Hand), postavi v novo okolje - staro, več kot dvajset let opuščeno bruseljsko kinodvorano.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani