nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Odkrijemo lahko, kako bazično, a hkrati krhko je avtonomno telo: kako mora (če želi vzdržati težo drugačne zgodovine) nenehno uhajati težnji, da bi ga povzdignili v formo, institucionalizirali, ga spremenili in podredili v apolinično repetitivnost tehnik, v privilegij stila in forme. (18) Tako denimo utopična želja z začetka stoletja resda razpira pozabljeno zgodovino teles, na drugi strani pa hitro razume avtonomno telo kot transparentno in predvidljivo; na začetku stoletja smo torej priče prepletanju konceptov naravnega telesa, gibanja, evgenike, evritmike s fašističnimi koncepti popolnega, čistega in artificialnega telesa; kjer se izvorni demokratični impulz drugačne zgodovine hitro obrne v svoje nasprotje. Ameriški postmodernizem si vzame avtonomijo za svoj privilegij in jo spremeni v formo abstrakcije - žeton ameriške demokracije in tržne svobode. Evropski sodobni ples zadnja desetletja išče tako imenovano izgubljeno "zunanjost", zasebnost,
večplastno individualnost in kontekstualnost telesa - tu se na prvi pogled silovito odvrne od avtonomije ter ples umešča v različne zgodbe, fizične kontekste, avtobiografske in politične narativnosti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani