nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Je torej tista razprtost, zaradi katere je sodobnemu plesu uspelo plesati in ostati del drugačne zgodovine, v tem smislu seveda, da je opozarjalo na neznosno težo poimenovanja in zgodovino diskontinuitete, ki zavrača vsako dokončno imenovanje. Avtonomno telo tako nenehno igra spremenljivo igro med pomenom in spoznanjem, med realnostjo in pojavnostjo, med prisotnostjo in izginotjem, med subjektom in objektom in ne dopušča, da bi ga zaobjeli z enim dejanjem, sistemom, stilom, formo ali besedo. (17)
Zgodovina sodobnega plesa nam tako lahko pomaga zasledovati različne artikulacije avtonomnega telesa, to drugačno zgodovino, ki je nenehno podvržena regulativni težnji po umestitvah, zamejitvah, po neprosojni tančici, ki naj pade čez izmuzljivo razprtost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani