nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Je tista osnovna podlaga, ki razpira artikulacijo telesa, in šele tako široko razumljena lahko ohrani svoj izvorni impulz diskontinuitete in heterogene zgodovine. Avtonomija je predvsem način bivanja plesnega telesa, ki ima prezenco že na svoji strani in ima tako "že vgrajeno perspektivo reprezentacije kot prezentacije."(16) Avtonomija je tako podlaga raznovrstnih plesnih artikulacij drugačnih teles, od telesa gibalnega toka, prek teles naključij in minimalističnih mrež do sodobnega postmodernističnega koketiranja z narativnostjo (avtobiografijo, fikcijo, političnim dokumentom, znanostjo, medicino). Je torej tista razprtost, zaradi katere je sodobnemu plesu uspelo plesati in ostati del drugačne zgodovine, v tem smislu seveda, da je opozarjalo na neznosno težo poimenovanja in zgodovino diskontinuitete, ki zavrača vsako dokončno imenovanje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani