nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Z vpeljavo naključja, informacije, naključne relacijske mreže v fizične povezave telesa, z minimalistično razpršitvijo in destrukturiranjem tokov in gibov telesa se zdi, kot da avtonomija postane pravi modernistični privilegij oziroma forma plešočega telesa po letu 1950 in doseže vrh v (post)modernističnem ameriškem minimalizmu šestdesetih in sedemdesetih let. Tako začetnikom sodobnega plesa (predvsem od šestdesetih let naprej) očitajo prav pomanjkanje avtonomnosti, samorefleksivnosti, pripisujejo jim esencializem, emotivizem ipd. Eno od odmevnejših kritik začetnih artikulacij avtonomnosti poda konec osemdesetih let Sally Banes kot del ameriške razprave o modernizmu in postmodernizmu v plesu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani