nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Poznejše dogajanje v sodobnem plesu seveda razvije drugačne načine artikulacije izvorne avtonomnosti, ki se na začetku stoletja vzpostavi predvsem z razprtjem avtonomnega telesnega toka in gibanja kot bistvenega posredujočega polja med znotraj in zunaj telesa. Z vpeljavo naključja, informacije, naključne relacijske mreže v fizične povezave telesa, z minimalistično razpršitvijo in destrukturiranjem tokov in gibov telesa se zdi, kot da avtonomija postane pravi modernistični privilegij oziroma forma plešočega telesa po letu 1950 in doseže vrh v (post)modernističnem ameriškem minimalizmu šestdesetih in sedemdesetih let. Tako začetnikom sodobnega plesa (predvsem od šestdesetih let naprej) očitajo prav pomanjkanje avtonomnosti, samorefleksivnosti, pripisujejo jim esencializem, emotivizem ipd.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani