nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Ta stavek nas opozarja na izvorni demokratični impulz, skrit v avtonomnem telesu plesa, ki nam v nasprotju z ustaljeno in regulirano telesno zgodovino (kot nam jo kaže, denimo, figuralno-retorični kontekst baleta) razpira: "... zgodovino paradoksalnih zakonov in nedialektičnih diskontinuitet, zgodovino absolutno heterogenih žepov, neizvedljivih partikularnosti, neslišnih in nepreračunljivih seksualnih razlik."(8) To je zgodovina izmuzljivosti in nestabilnosti, kjer je svoboda reprezentacije v šivih in razpokah, kjer je jezik nemočen in kjer je telesu dopuščeno, da se brez forme ter svobodno udejanja igrivo napetost med prisotnostjo in izginotjem. To je zgodovina tistega razstavljanja (predstavljanja), ki ne postavlja lastne avtonomije kot nove forme, nove ekspresije telesa, kot se morda zdi na prvi pogled, marveč jo razpira direktno: avtonomija je način bivanja in predstavljanja telesa, kjer - kolikor bolj smo priče avtonomnemu telesu, toliko bolj smo priče tudi njegovemu izginjanju.
Ta drugačna zgodovina, kot nam jo razkriva avtonomno telo, je hkrati zgodovina diskontinuitete prav zato, ker je vedno zgodovina sedanjosti: telo je vedno pripeto na sedanjost, na trenutek in na lastno izmuzljivo prezenco.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani