nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Ali drugače; plešoče telo ni metafora filozofov in pesnikov le zato, ker bi se skozenj svetlikal prvi, izvorni stik z bitjo, marveč zato, ker znotraj lastnega avtonomnega toka lahko razkriva tudi drugačno zgodovino, prikrito za hierarhičnimi sistemi racionalnega, jezika, sprejetih reprezentacijskih mrež. Na to drugačno zgodovino, ki je zgodovina diskontinuitete in razpršenosti, opozarja tudi Derrida, ko citira odpadniško feministko z druge polovice 19. stoletja, Goldmann, ki takole odgovori svojim kolegicam: "Če ne morem plesati, ne bom del vaše revolucije." Ta stavek nas opozarja na izvorni demokratični impulz, skrit v avtonomnem telesu plesa, ki nam v nasprotju z ustaljeno in regulirano telesno zgodovino (kot nam jo kaže, denimo, figuralno-retorični kontekst baleta) razpira: "... zgodovino paradoksalnih zakonov in nedialektičnih diskontinuitet, zgodovino absolutno heterogenih žepov, neizvedljivih partikularnosti, neslišnih in nepreračunljivih seksualnih razlik."(8)
To je zgodovina izmuzljivosti in nestabilnosti, kjer je svoboda reprezentacije v šivih in razpokah, kjer je jezik nemočen in kjer je telesu dopuščeno, da se brez forme ter svobodno udejanja igrivo napetost med prisotnostjo in izginotjem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani