nova beseda
iz Slovenije
Emil Hrvatin, ur.: Teorije sodobnega plesa, Maska, 2001, poved v sobesedilu:
Toda ta entuziastični zanos, ki kot ničta točka sodobnega plesa razgrinja in zagovarja avtonomnost telesa, moramo brati tudi na drugi ravni. Ne le kot utopično zahtevo po očiščenem, malodane ritualnem telesu ali kot metaforo za misel, osvobojeno metafizike, ki končno najde stik z dinamičnostjo biti, pač pa tudi kot težnjo po vzpostavitvi novih reprezentacijskih strategij, tistih modusov telesne reprezentacije torej, ki niso več hierarhično organizirani, niso več nikamor pripeti, nikjer fiksirani. Estetika avtonomnosti se zrcali prav tam, kjer se gibajoče telo (enakovredno vsem drugim elementom uprizoritve) reprezentira na način, ki je bistveno antifundacionalen: kjer fiksna razmerja niso več fiksna, kjer nam telo vedno znova uhaja v razpoke in je dogodek, ki ga plete, temeljno nestabilen in izmuzljiv.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani