nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Podobno kot pri Pollocku so popularna množična občila tudi Duchampa vse preveč preprosto feminizirala prek ekshibicionizma njegove prezentacije (to nas spomni na to, da falos, kot je trdil Lacan, lahko igra svojo vlogo le, če je zastrt: Pollock kot preračunljivi mačo zaradi takšnega agresivnega razkazovanja nekako implodira). (202)
Duchampov primer zaplete uvrščanje Pollocka kot izvornega tropa performativnega subjekta postmodernizma; dozdeva se namreč (kot sem obširno pisala na drugem mestu)(203), da Duchamp celo razločneje učinkuje kot performativ, kot antimodernistična in antimaskulinistična avtorska funkcija v ameriškem umetnostnem diskurzu. Toda prav te vrzeli in nedoslednosti -čudna nejasnost, ko gre za "očete" sodobne umetnosti (Pollockova pretirana moškost, ki pa, ko je prikazana na straneh popularne revije, služi njegovi feminizaciji; in predstavitev Duchampa kot virilnega "pionirja", pri kateri v njegovo telo vdirajo ženski
označevalci - omogočijo, da oba umetnika, in to kljub njunima neizmerno različnima moškostima, "nagovarjata" tako modernizem kot postmodernizem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani