nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
V 19. stoletju in zlasti z vzponom avantgard na začetku 20. stoletja je meščanstvo čedalje bolj veljalo za "množico, za katero se ustvarjalen umetnik ne sme zmeniti, mora jo omrežiti ali pa, tako kot zdaj, šokirati, zasmehovati in napadati"(192). Toda zaradi protislovnih stališč - "diahronega razpona" - meščanstva se je umetnikovo upiranje lahko izrazilo s katero od dveh oblik: z elitistično držo, ki je v nasprotju z "vulgarnim, ozkosrčnim, moralističnim in duhovno ozkim" meščanskim subjektom, ali s populistično držo, pri kateri se umetnik enači z izkoriščanim delavcem in se izbriše iz območja mehkužnega domačnega čara meščanske blagovne kulture. (193)
Do 50. let so se fotografije in opisi umetnikov nagibali k ilustriranju katere od naslednjih možnosti: bodisi v smislu Nadarjevih portretov Eugèna Delacroixa in Edouarda Maneta kot dandijevskih, skorajda aristokratskih pojav, ki sta v ostrem nasprotju s pridušeno, pusto zunanjostjo birokratov kot zastopnikov meščanskih
razrednih interesov, bodisi v smislu opisov Van Gogha, ki, oblečen v cunje, vleče platna po prostem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani