nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Čeprav nas poročila o Pollockovi performativnosti (kot so jo razlagali mlajši umetniki, kakršen je Kaprow) utegnejo zapeljati k misli, da smo odkrili "izvor" performativne kritike modernističnega umetnika kot božansko navdihnjenega in izvor umetniških del, se umetnikovo performativno telo ni izvirno in neprecedenčno pojavilo leta 1946 ali 1947, s Pollockovimi prvimi dripping slikami - niti se ni pojavilo kot dokončno oblikovano s prvim hepeningom Allana Kaprowa konec 50. let, z dogodkom Cagea in Rauschenberga na kolidžu Black Mountain leta 1952 ali celo, če sežemo še dlje v preteklost, s performansi züriških dadaistov leta 1916 v Café Voltaire. Čeprav je Pollocka mogoče povezati s performativno funkcijo in čeprav se performativno telo postmodernizma tako izraža znotraj modernizma (pogosto z zastrtimi in ambivalentnimi oblikami), v pričujoči knjigi trdim, da je bila ta performativnost samo v obdobju, ki je sledilo 60. letom, prevladujoča oblika artikuliranja jaza
(zaznamovanega kot kontingentnega in nestalnega). Če bi rekli, da so znotraj modernizma vselej obstajali vidiki tega, kar pojmujemo kot skrajno postmoderno, to ne pomeni, da stvar, kot je postmodernizem, sploh ne obstaja ali da zgodovina sama nima pomena (obtožba, ki je zelo pogosto - po mojem mnenju neupravičeno - letela na poststrukturalistične kritike diskurza o originalnosti).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani