nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Z odmikanjem od linearnega modela vpliva in izvora, ki je tako osrednjega pomena za umetnostnozgodovinsko prakso, raziskujem Pollocka kot še posebno privlačno, polivalentno, protislovno mesto med drugimi mesti (raje, kot da bi rekla "izvori", kajti vselej je mogoče najti še zgodnejši moment) pojavljanja subjektivitete v modernizmu in postmodernizmu. (183)
Čeprav nas poročila o Pollockovi performativnosti (kot so jo razlagali mlajši umetniki, kakršen je Kaprow) utegnejo zapeljati k misli, da smo odkrili "izvor" performativne kritike modernističnega umetnika kot božansko navdihnjenega in izvor umetniških del, se umetnikovo performativno telo ni izvirno in neprecedenčno pojavilo leta 1946 ali 1947, s Pollockovimi prvimi dripping slikami - niti se ni pojavilo kot dokončno oblikovano s prvim hepeningom Allana Kaprowa konec 50. let, z dogodkom Cagea in Rauschenberga na kolidžu Black Mountain leta 1952 ali celo, če sežemo še dlje v preteklost, s performansi züriških dadaistov leta
1916 v Café Voltaire. Čeprav je Pollocka mogoče povezati s performativno funkcijo in čeprav se performativno telo postmodernizma tako izraža znotraj modernizma (pogosto z zastrtimi in ambivalentnimi oblikami), v pričujoči knjigi trdim, da je bila ta performativnost samo v obdobju, ki je sledilo 60. letom, prevladujoča oblika artikuliranja jaza (zaznamovanega kot kontingentnega in nestalnega).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani