nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Večina zgodovin performansa (denimo koristno delo RoseLee Goldberg Performans: od futurizma do sedanjosti (Performance: From Futurism to the Present) opredeli body iz 70. let in gledališke performanse iz 80. let kot logični podaljšek te linije. (177) Znotraj te logike napredka so opevali body in performans kot vrhunec dolgotrajnega razvoja alternativne modernistične avantgarde ter ju postavili nasproti formalistični liniji modernističnih kritikov, kot je, in "formalističnih" umetnikov, kot sta Picasso in Pollock. Tako se je oblikovalo mnenje, da so hepeningi razširili skrajni antiformalizem dadaizma ter drzno spojili umetnost in življenje, da bi nasprotovali Pollockovemu zgledu in nevrotičnim trditvam o avtonomiji, ki jih je proizvedel formalistični modernizem. (178)
Sally Banes v poučni knjigi Greenwich Village 1963: avantgardni performans in kipeče telo (Greenwich Village 1963: Avant-Garde Performance and the Effervescent Body) vzpostavi linijo, ki vodi od Cagea (s
predavanji o eksperimentalni glasbi, ki jih je imel konec 50. in na začetku 60. let na Novi šoli za družbene raziskave v New) do izvajalcev hepeningov in pripadnikov gibanj Fluxusa, kot so Allan Kaprow, Brecht, Higgins, Al Hanson (ti umetniki so se bodisi sami postavljali v razmerje do Pollockovega dela bodisi so jih kot takšne opredelili umetnostnozgodovinski teksti) ter Judson Dance Theater (ki je bil tesno povezan z newyorškim umetniškim svetom). (179) Banesova trdi, da je Cage na predavanjih na Novi šoli črpal iz nedavno izdane antologije z naslovom Dadaistični slikarji in pesniki (Dada Painters and Poets; ur. Motherwell) ter "s tem, ko je študente seznanil s futurističnim in z dadaističnim gibanjem, priskrbel zgodovinske modele negledališkega performativnega sloga". Banesova sklene, da je mogoče "slediti liniji, ki je vodila od Cagea, Kaprowa, in [Jima] Dinea do hepeningov; [in] od Higginsa ter Brechta do Fluxusa".
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani