nova beseda
iz Slovenije
Amelia Jones: Body art, poved v sobesedilu:
Namuthov film Pollock (posnet je bil leta 1950, konec leta, v katerem so nastale fotografije), ki so ga prvič predvajali leta 1951 v Muzeju moderne umetnosti v New, je celo bolj dramatično zaznamoval performativno razsežnost Pollockove prakse. (161) Te podobe Pollocka med dejanjem slikanja so predstavile umetnost kot performans (tj. kot kontingentno v razmerju do dejanja zaznavanja), in ne toliko kot trajen objekt, v katerem bi bila domnevno vtisnjena umetnikova izvirna intencionalnost, njegov "inherentni" pomen, ki bi ga lahko razbral samo specializiran bralec.
Te fotografije in načini, kako so jih uporabljali in predelovali znotraj diskurza o Pollocku in v povezavi s sodobno umetnostjo, so leta 1952 skupaj s podporo Harolda oziroma njegovega opisa abstraktnega ekspresionizma kot "ameriškega action paintinga" (akcijskega slikarstva)(162), slikarstva kot dejanja, in ne toliko dokončnega objekta, postale zgled za razpravo o novi obliki razmišljanja, ne le o "umetnosti" kot
izrazu individualnih subjektov, temveč tudi o subjektiviteti. Konstruiranje "uprizarjajočega" Pollocka (tega, kar bom v nadaljevanju imenovala "pollockovski performativ", s čimer se skušam oddaljiti od ideje o Pollocku kot intencionalnem posamezniku ali izvornem subjektu), je vse od začetkov potekalo v povezavi s fotografijami in, v manjši meri, s filmom Namutha.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani